Skozi zgodovino so na razvoj človeka ter njegovega okostja vplivale podnebne in življenjske razmere v katerih je prebival, razvoj človeštva idr.. Tako smo se iz pokončnega človeka (HOMO ERECTUS) zaradi prilagoditev spremenili iz misleče v popolnoma sedeč narod. Seveda od nas to zahteva način življenja, ki ga živimo, dolgotrajni delavniki, ure sedenja za računalnikom itd … Hitri način življenja nas prisiljuje, da si življenje poenostavljamo, da bi bili bolj učinkoviti. Naše dnevno gibanje je omejeno. Že samo do vrat službe se skoraj pripeljemo z avtom, vzamemo dvigalo in do tiskalnika se sprehodimo le v primeru, ko nam ga delodajalec ni postavil na delovno mizo, da bi nam še tu prikrajšal korake. Ne čutimo in nimamo nobene potrebe po gibanju, razen kadar nas zbudi biološka potreba po odvajanju in vnosu hranil. Če bi pogledali gibanje delavca v tovarni, bi ugotovili, da je zelo podobno gibanju tistega, ki dela v pisarni, le, da je njegov delovnik stoječe narave in namesto ponavljajočih se gibov z računalniško miško dela za strojem, kjer ima omejen prostor in gibanje.
Ko zaključimo delavni dan v dobri veri, da bomo s športno dejavnostjo pozitivno vplivali na svoje telo, se odpravimo v fitnes ali na kakšno izmed modernih vodenih vadb. Tudi na vadbi ne bomo polovičarski, zato naredimo maksimalno število ponovitev in z maksimalno eksplozivnostjo potiskamo bremena, da bi dosegli največji možni učinek.
Naš prispevek in trud, da zase in za svoje telo v najkrajšem možnem času naredimo največ, s tem, ohranimo ali zvišamo kakovost življenja, zmanjšamo bolečine v hrbtu in preprečimo sodobne bolezni, je iz dneva dan maksimalen, do trenutka, ko nam telo pove, da ne zmore več. Ne zmore več, zato kriči od bolečine ali nam povzroči kolaps sistema v obliki različnih bolezni. Sprašujemo se, zakaj, če pa smo dali vse od sebe.
Pa smo res? Je res naše telo pripravljeno na celodnevne maksimalne obremenitve? Ali sta nas mogoče želja in hiter razvoj znanosti ponesla v skrajnost, da izrabljamo svoje telo za dosego ciljev?
Dejstvo je, da telo ne govori oziroma odgovori le z bolečino in boleznijo, ko je stanje alarmantno. In ko je, pričakujemo rešitve v trenutku. V trenutku, da bo bolečina v križu popustila, da bo srce, kljub znakom srčnega infarkta pripravljeno na nov nedeljski vzpon na Šmarno goro.
Pa so naša pričakovanja realna? Je že res, da je naše telo neverjeten sistem, ki ima neopisljivo moč, da se vedno znova in znova obnovi in regenerira vsaj v 90 % primerov poškodb in bolezni. Toda po vsakem kolapsu in daljšem mirovanju mišice izgubijo napetost (tonus) in zelo pomembno je, kako se lotimo športne dejavnosti za tem.
V človeškem telesu je več kot 600 mišic različnih oblik. Prioritetna naloga gibalnih mišic je, da skozi sklepe povezujejo kosti in omogočajo gibanje in stabilnost našega telesa. Kadar so mišice aktivne, se krčijo in na nasprotni strani se mišice nekoliko raztezajo. Tako je omogočeno, da se deli našega telesa lahko gibajo in upogibajo. Lastnost mišic je tudi, da so prožne in se raztezajo.
Torej ko se po napornem delavniku takšnega in drugačnega sedenja lotimo športne dejavnosti je dobro, če razumemo, v kakšnem stanju je naša hrbtenica. Stanje hrbtenice je posledica okrepljenosti mišic (mišičnega tonusa), pri čemer, kadar govorimo o trupu, mislimo na globko plastimišic trupa. Teh mišic ne uporabljamo pri vstajanju ali sedenju, jih pa uporabimo, kadar izvajamo gibanje vstajanja in vsedanja. Torej niso aktivne ves čas, so pa odgovorne za povezovanje in položaj kosti trupa in hrbtenice.
Po večurnem sedečem položaju smo čez leta že izoblikovali svoj vzorec sedenja, ki ga ima naše telo v spominu. V večini primerov, razen kadar, nas okoliščine sedenja (drugačna podlaga ali stol) in zavestno razmišljanje prisilijo vedno sedimo tako kot smo navajeni. Način sedenja, položaj trupa, postavitev nog, držanje miške in gledanje v ekran povzroči, da so posamezne mišice trupa različno okrepljene.
In ko se lotevamo kakršne koli vadbe, je pomembno zavedanje našega stanja hrbtenice. Pri dejavnostih, ki zahtevajo ponavljajoče se ciklično gibanje (nordijska hoja, tek, kolesarjenje, plavanje idr.) je potrebno, da razumemo, da visoka intenzivnost vadbe zmanjšuje možnost pravilne izvedbe gibanja. Torej, dokler telo ni pripravljeno za izvajanje večjih naporov, začnemo z izvajanjem nizko intenzivne vadbe, ki ne presega več kot ene ure gibanja. Ob vsem tem pa se skušamo zavedati položajev svojega telesa v prostoru in se posvetimo občutkom v telesu, ki jih pri tem doživljamo. Kasneje v ciklusu intenzivnost stopnjujemo.
Pri vajah, ki jih izvajamo v telovadnici ali na različnih vadbah, pa je pomembno, da postavimo svoje telo pred izvedbo v pravilen izhodiščni položaj. Pri vajah stoje velja, da je težišče telesa centralno (teža je na celih stopalih, kolena so rahlo pokrčena in medenica je v nevtralniem položaju), trup je stabilen in položaj rok je kontroliran. Pri vajah leže na hrbtu je treba postaviti položaj medenice v nevtralni položaj. Pri učenju vaje velja pravilo ponovitev »manj je več« do stopnje, ko popolnoma ne obvladujemo pravilne izvedbe giba. S pravilnim izhodiščnim položajem pred izvedbo vaje bomo poskrbeli, da sem med vajo mišice aktivirajo v pravilnem zaporedju in tako, bomo pravilno krepili mišice telesa in poskrbeli, da predlogi službeni delovniki pustijo čim manj negativnih posledic na naše telo.
Zdaj smo že spoznali dejstvo, da idealne hrbtenice ni. Mišice telesa so ustvarjene za to, da proizvajajo gibanje in le od nas je odvisno kakšne vrste to bo. Ker se mišično tkivo večino časa zaradi gibanja in stresa krči, je pomembno, da ga raztezamo, torej, da so raztezne vaje in vaje za povečanje funkcionalnosti giba del našega vsakdana.
Spravilnim pristopom in razumevanjem gibanja lahko s preprostimi osnovnimi gibanji vplivamo na mišični tonus in tako poskrbimo, da nam bo hrbtenica služila maksimalno brez bolečin.
Slike
