Ali se vam je že zgodilo, da ste pri dvigu roke opazili, da vaš ramenski sklep ne dopušča, da bi roko dvignili tako visoko v zrak (uzročenje), kot nekoč? V želji po korekciji tega giba ste se odpravili na vadbo, kjer ste z utežjo ali brez skušali odpraviti stanje. Dejansko pa po nekem času vadbe rame niste dvignili višje kot prvič, mišice ramena in rok ste sicer okrepili, a ste dodatno pridobili še bolečine v hrbtu.
Se vam poraja vprašanje, zakaj se vam to dogaja? Ali ni vsaka vadba dobra vadba? Zakaj po vadbi roke ne morete dvigniti višje in zakaj vas boli hrbet, če pa telovadite?
Omejenost obsega gibanja posameznega dela telesa lahko povzroči hiperkinezo na drugem delu telesa. Ta kineziološki vidik je povzet po različnih vzorcih gibanja ramenskega sklepa. Tipičen primer je dvig rok nad glavo. Kadar dvignemo roke nad glavo, šibkost ramenskega sklepa povzroči reakcijo gibanja medenice naprej in povečanje krivine hrbtenice v ledvenem delu ((lordoza) slika spodaj).
Kadar izvajamo različna gibanja dvigov rok nad glavo, funkcionalna togost rame povzroči verižno reakcijo in sicer nagib medenice naprej (anterior pelvic tilt) in spremljajoče gibe v spodnjem delu hrbtenice.
Funkcionalno krajšanje giba male prsne mišice (pectoralis minor) povzroči odmik lopatice in vrtenje ramen naprej. To stanje povzroči naprej ukrivljen (kifotičen) položaj zgornjega dela hrbtenice, ki povečuje mišično napetost v področju vratne in ledvenem delu hrbtenice.
In kaj nas pripelje do takšnega stanja?
Kadar mobilni segment telesa zakrčimo, pri gibanju kompenziramo s segmentom, ki naj bi bil stabilen. Kadar stabilen sklep silimo v mobilnost, lahko povzročimo bolečino ali poškodbo. Na primer: bolečine v vratu in ramenih imajo lahko izvor v pomanjkanju gibljivosti torakalnega dela hrbtenice.
Ali je vaša funkcionalna gibljivost omejena zaradi bolečine ali občutite bolečino med gibanjem zaradi vaše omejene gibljivosti?
V naši naravi je, da radi hitro napredujemo in preskakujemo korake, da je naš uspeh še bolj viden. Toda vedno, kadar pridemo do težave, ugotovimo, da so osnovni elementi kritični za dobro osnovo. Vsekakor si slabih temeljev ne bi upali privoščiti pri gradnji nove hiše. Tudi v športu obstajajo osnovna gibanja, kot so moč ali stabilnost, sklepna mobilnost, gibljivost in ravnotežje, ki so osnova za vsa ostala sestavljena gibanja.
Gary Cook je za preprost prikaz funkcionalnega gibanja uporabil piramido, ki prikazuje športno vadbo na treh ravneh. Na dnu piramide je funkcionalno gibanje, ki ga preprosto pojasnimo z različnimi osnovnimi motoričnimi spodobnostmi posameznika, ki mu dovoljujejo prosto gibanje z uporabo pravilne tehnike pri teku, poskokih, počepih, itd … Gre preprosto za učenje pravilne tehnike in razvoj motoričnih programov, ki se avtomatizirajo kot osnovna gibanja. Na drugi stopnji te sposobnosti posameznik izboljšuje z vadbo moči, hitrosti itd … Na najvišji ravni, kjer so funkcionalne sposobnosti ali veščine, pa je posameznik sposoben izvesti natančna, eksplozivna, močna in agilna gibanja. Dobra osnova v funkcionalnih gibanjih zmanjšuje tveganje poškodbe in omogoča hitrejše učenje novih motoričnih gibanj.
Torej skupno neravnovesje omejuje gibanje kit in mišic ter otežuje izvedbo vaj in gibanja. Ob tem lahko nepravilna drža povzroča bolečino. Še več, taka drža kaže na nepopolno povezavo med deli telesa in ustvarja neučinkovito ravnovesje zaradi stresa na podpornih strukturah telesa in preprečuje pravilno delovanje teh struktur (sklepov).
In kaj nas pripelje do takšnega stanja?
V raziskavi, ki je bila narejena na delavcih, ki so poročali zmerno do močno bolečino v vratu v obdobju treh mesecev ali več, so ugotovili, da so testiranci v skupini, ki je izvajala raztezne vaje štiri tedne in sicer pet dni v tedni, dvakrat dnevno poročali o zmanjšanju bolečine in povečanju funkcionalnega gibanja v ramenskem delu in vratnem delu hrbtenice. Precej večje izboljšanje so poročali delavci, ki so vaje izvajali več kot trikrat na teden v primerjavi s tistimi, ki so jih izvajali manj intenzivno.
Znanstveniki, ki so z različnimi raziskavami poskušali izmeriti vpliv vadbenih programov z vključevanjem razteznih vaj in joge, so prišli do enakih zaključkov. Stopnje bolečine v vratu in ramenih se je znatno zmanjšala že po nekaj tednih izvajanja razteznih vaj v primerjavi z ocenjeno stopnjo bolečine pred izvajanjem programa. Raziskave so imele različne dolžine vadbenih programov, a rezultati so se najhitreje začeli kazati po štirih tednih vadbe, pri eni izmed njih je zabeleženo kar 40 % zmanjšanje bolečine v vratnem delu (cervikalnem) hrbtenice po osmih tednih izvajanja programa.
Prav takšne rezultate, kot so omenjeni zgoraj, je pokazala tudi študija, ki je raziskovala učinek izometrične vadbe na bolečine v hrbtu. Po zaključenem programu vadbe so poročali o zmanjšanju bolečine v hrbtu, izboljšanju motorike hoje in sedenja na trdem stolu. Študija je poročala, da je izvajanje gimnastičnih vaj in raztezanje v stoječem položaju vplivalo na izboljšanje pravilne drže hrbtenice in zmanjšanje ravni ocenjene bolečine.
Slike
- Verižna reakcija v hrbtenici, kot rezultat funkcionalne motnje gibanja: vir
- Piramida funkcionalnega gibanja: vir
- Stabilni in mobilni sklepi: vir
Drugi viri
